Dnevnik: intervju z županom

· min branje
Nazaj

Objavljamo intervju z županom, ki ste ga lahko brali v Dnevniku, 23. maja 2020. 

---

Zoran Janković, ljubljanski župan: Graditi bi morali drugi tir od Kopra do Avstrije

Pogovor z ljubljanskim županom Zoranom Jankovičem se je neizogibno vrtei predvsem okrog spopadanja z epidemijo in načrtov občine, kako z naložbami podpreti gospodarstvo. Spregovoril je tudi o načrtih za prihodnost in odnosu do podžupana Koželja. 

Novinar: Peter Pahor

Katere so gospodarske dejavnosti v Ljubljani, ki bi lahko po vašem mnenju tudi na daljši rok utrpele največ škode?

Turizem. V največji nevarnosti so tista podjetja, ki so zgradila svoje hotele s krediti. Tisti, ki imajo svojega kapitala dovolj, bodo to krizo nekako prebrodili. 

Kako lahko pomaga občina?

Izpeljali bomo vse svoje naložbe. Prizadevali si bomo počrpati čim več evropskih sredstev, predvsem pri projektu urejanja kanalizacije in cest. Razmere so zdaj idealne, saj nimamo težav s prometom, poleg tega so tudi ponudbe, ki jih dobivamo, zelo ugodne. Veseli me, da bomo predvidoma že do konca meseca junija dobili gradbeno dovoljenje za novo plinsko-parno turbino, ki bo rešila vprašanje ogrevanja Ljubljane za nekaj desetletij.

Turizma verjetno ne bo lahko kar čez noč obuditi.

Želim si, da bi se v tem času pozicionirali kot destinacija, ki je, če govorimo o epidemiji, varna, kajti imamo zelo dobro epidemiološko sliko, ki je srčna po ponudbi, ki ima prijazne prebivalce, kakovostne storitve in je tudi cenovno ugodna. Ne govorim o masovnem turizmu. Naša priložnost so lahko v tem času recimo zaključki športnih tekmovanj, saj organizatorji iščejo lokacije z dobro športno in hotelsko infrastrukturo. Tako smo oddali kandidaturo za izvedbo zaključnega dela evrolige, na odgovor čakamo. Pripravljamo tudi koncept festivala Junij v Ljubljani, ki bo letos drugače zastavljen, saj bo poudarek predvsem na domačih izvajalcih. Načrtujemo tudi sprejem za odličnjake osnovnih šol, lani smo jih imeli na Kongresnem trgu kar 896, za letos pa razmišljamo, da bi prireditev izpeljali zvečer in da bi nastopili tudi ansambli osnovnih šol. Na tak način bi počasi in organizirano poskušali vrniti življenje v mesto.

Gotovo ste v stiku tudi z večjimi zasebnimi investitorji. Kaj pravijo?

Zelo hvalijo Ljubljano. Nadaljujejo s svojimi projekti, tako kot mi. Osebno si želim, da bi se pet projektov čim prej končalo. Eden je trgovski del Stožic. Investitor iz Dubaja je že opravljal skrbni pregled podjetja Izeta Rastodera, ampak zaradi epidemije je vse zastalo. Kljub temu verjamem, da bo ta posel izpeljal do konca, ko se razmere umirijo.

On bi torej prevzel podjetje, ne pa kupil od Rastoderja trgovski center?

Kupil bi 51-odstotni delež podjetja, Rastoder bi ohranil 49 odstotkov družbe.

To bi bilo klasično trgovsko središče?

Ponudba bi bila nekoliko drugačna, ponudili bi blagovne znamke, ki ji v Sloveniji še ni.

Kaj so ostali projekti, ki vas mučijo?

Plečnikov stadion. Po zadnjem pogovoru z Jocom Pečečnikom lahko povem, da pri tem projektu še vedno vztraja, kar me veseli. Gre za naložbo, ki je vredna več sto milijonov evrov. Letos naj bi pridobil gradbeno dovoljenje. Ključna se mi zdi tudi naložba v železniško postajo oziroma Potniški center Ljubljana, kjer je zasebni investitor madžarska OTP banka. Za komercialni del so izbrali angleškega projektanta, projekt je uglašen s profesorjem Koželjem. Govoril sem s Sandorjem Csanyjem (predsednikom upravnega odbora OTP banke, op. a.) in potrdil mi je, da projekt nadaljujejo. Dogovoriti se morajo še z državo, ki mora financirati gradnjo železniške postaje.

Kar je ključno.

Sklepam, da bo dogovor, glede na dober odnos predsednikov obeh vlad, hitro sklenjen.

Naslednji projekt je Rog. Gradbeno dovoljenje že imamo, tako da z gradnjo lahko začnemo takoj, ko bo sodišče znova začelo delati in nam omogočilo izpraznitev stavbe. Zadnji projekt na mojem spisku želja je …

… tržnica?

(smeh) Tržnica, ja. To je pet projektov, za katere najbolj želim, da se končajo.

Veliko projektov niste omenili. Zadnjič smo recimo pisali o športnem centru Ilirija, ki ga Ljubljančani gotovo nestrpno pričakujejo.

Izpostavil sem pet projektov, ki dolgo stojijo, a ne zaradi nas. Zato ne govorim o Iliriji, Atletskem centru Ljubljana, bazenu v Vevčah in mnogih drugih, ker so ti projekti že potrjeni in so v izvedbi. Za Ilirijo in atletski stadion bomo predvidoma letos dobili gradbeno dovoljenje, za bazen v Vevčah pa prihodnje leto. Potem začnemo z gradnjo. V teku je tudi projekt minipleksa mestnega kina v podhodu Ajdovščina. Od naših projektov na področju kulture me gotovo najbolj mika Baragovo semenišče.

Zakaj?

Gospodarsko razstavišče bo tam gradilo veliko kongresno dvorano, Triglav nepremičnine načrtujejo garažno hišo, mi pa želimo dograditi semenišče, kjer bi po ocenah lahko uredili okoli 120 stanovanj za mlade. S tem lahko lepo zaokrožimo ta del mesta.

Po prostorskem načrtu sta na križišču Linhartove ceste predvideni tudi višji stolpnici. To zemljišče je kupil turški Dekon.

Tako je. Zemljo so kupili tudi od mesta in tam naj bi gradili hotel.

Zvenite zelo optimistično. Se vam ne zdi, da se bodo nakupovalne in potovalne navade po krizi bistveno spremenile?

Zagotovo se bodo spremenile, predvsem za medcelinska potovanja. Računam, da se bo kmalu odprl vsaj koridor Nemčija-Avstrija-Slovenija-Hrvaška. Dejstvo je, da ko bo enkrat strah minil, bodo ljudje želeli na dopust in prišli bodo tudi k nam. Ljudje potrebujejo druženje, razvedrilo, samo poglejte, kako živahno je spet v mestu, potem ko so znova odprti gostinski vrtovi.

Turizem je v zadnjih letih zelo vplival tudi na cene nepremičnin. Tako stanovanjskih kot poslovnih. Kaj pričakujete?

Cene bodo padale. Veliko stanovanj se bo začelo graditi, saj je večina investitorjev že toliko vložila, da naložbe ne morejo zamrzniti, pa tudi tega si ne želijo. Moja napoved je, da bo cena novogradnje v dveh, treh letih padla na 2400 evrov za kvadratni meter brez davka.

Zdi se, da je gospodarska kriza Ljubljano spet ujela sredi največjega nepremičninskega buma. Podobno kot leta 2009.

Res je. Takrat sem napovedoval, da bodo cene stanovanj padle na 2000 evrov za kvadratni meter.

So pa ukrepi danes diametralno nasprotni kot takrat, ko se je govorilo le o zategovanju pasov.

Nikoli ne bom pozabil soočenja po predčasnih parlamentarnih volitvah, leta 2012, ki smo ga imeli na Trgu republike. Od dvanajstih predsednikov strank jih je enajst zagovarjalo močno varčevanje in zakon o uravnoteženju javnih financ. Vsi, razen mene. Niso me poslušali, čeprav nisem zagovarjal nič drugega kot model zagona gospodarstva po vzoru Rooseveltovega new deala.

Kako bi primerjali obe krizi?

Takrat je šlo za finančni zlom. Trenutna kriza je sicer bolj globoka, a po drugi strani vemo, kaj potrebujemo, da ohranimo delovna mesta. Optimističen sem, ker vem, da bodo ljudje željni delati in da se vedno bolj zavedamo pomena samooskrbe. Ta kriza bo nedvomno prizadela ves svet. Liderji najmočnejših držav bodo morali vplivati na to, da se vojne čimprej končajo, da gospodarstvo zaživi tudi v najrevnejših državah in da bo skrb za ohranjanje narave in našega planeta prioriteta.

Kakšne naložbe bi morala v tem trenutku spodbujati država? Avstrijski premier je recimo izpostavili, da bodo vlagali le v varovanje okolja, regionalizacijo in digitalizacijo.

Z varovanjem okolja soglašam. Vlagati bi morali tudi v ohranitev delovnih mest. V velike infrastrukturne projekte – drugi tir absolutno, ampak drugi tir od Kopra do meje z Avstrijo proti Dunaju. V mestu si prizadevamo, da ob naložbi v novo plinsko-parno enoto rešimo tudi vprašanje termične obdelave odpadkov.

To je kočljiva naložba. Kakšna tehnologija je v igri?

Poskrbeli bomo, da bo to najbolj čista tehnologija po vzoru avstrijskih obratov.

Kako pa epidemija vpliva na prihodke občine. Kje vam najbolj padajo?

Po podatkih za prve štiri mesece letošnjega leta imamo za sedem odstotkov več prihodkov kot v enakem obdobju lani, je pa res, da imamo petnajst odstotkov več odhodkov kot lani. Manjkata nam tudi 5,6 milijona evrov sredstev od države za naložbo v kanal C0 in povračilo plačila za vrtce. Najbolj so nam doslej, in sicer za 30 odstotkov, padli prihodki od glob, kar je v veselje naših voznikov pa tudi moje osebno. Želim si, da tako ostane in naj vozniki upoštevajo cestne predpise.

Na to ne bi niti pomislil.

(smeh) Je pa logično, glede na to, da so ljudje v tem času povečini bili doma. Padli so tudi prihodki iz komunalnih taks: to so gostinski vrtovi in oglaševanje, ni prihodkov iz komunalnih prispevkov. Imamo pa po drugi strani rast pri povprečnini.

Po zadnjem sklepu vlade bo Ljubljana prejela kar 10 milijonov evrov več povprečnine.

Delno je povprečnino zvišala že prejšnja vlada, tako da smo že v prvih štirih mesecih dobili dodatne tri milijone, pa tudi povprečnino iz tega zadnjega povišanja že dobivamo. Pričakujemo tudi sredstva za komunalne prispevke iz nekaterih večjih projektov, recimo za stanovanjsko gradnjo pri Ruskem carju, ki jo načrtuje Ramovž (lastnik Horse puba, op. a.), za Plečnikov stadion, ko se bo ta začel prenavljati, naložbo ob Letališki cesti bo nadaljeval tudi Mercator. Za Corwinovo stanovanjsko sosesko za Sparom v Šiški pa smo komunalni prispevek že prejeli. Ker bodo cene gradbenih del nižje, se bo več gradilo.

Zakaj so začeli spuščati cene? So gradbeni posli toliko usahnili ali jih skrbi, kako bo v prihodnje?

Skrbi jih. Trenutno očitno gledajo predvsem na to, kako bodo delavcem lahko izplačali plače in kako zagotoviti delo na dolgi rok.

Kako pa poslujejo ljubljanska javna podjetja?

Rezultati so v prvih treh mesecih dobri. Predvsem pri Energetiki, ki ima okoli tri milijone evrov dobička. Po dva milijona minusa imata LPP, kar je pričakovano, in VOKA Snaga, ki pa posluje bolje kot lani.

Boste poslovanje VOKA Snage uspeli stabilizirati? Znane so težave, ki jih ima z odvozom preostanka odpadkov, sežigom v tujini, digestatom, embalažo...

Cene predelave odpadkov v RCERO smo že lani povišali, na roko nam gresta tudi napoved, da bo država plačala za odvoz embalaže, ter odločitev agencije za okolje, da lahko digestat odlagamo pri RCERO in nam ne bo več treba plačevati za odvoz in sežig. Smo pa še vedno zelo odvisni od cen, ki jih plačujemo za sežig preostanka mešanih komunalnih odpadkov po predelavi, še posebej, ker odpadkov ne sprejema več Madžarska. Če smo doslej plačevali neko normalno ceno za sežig okoli 90 evrov na tono, lahko ta sedaj narase tudi do 170 evrov.

Ni bilo kratkovidno, da ste RCERO zastavili, ne da bi imeli rešeno vprašanje nadaljnje obdelave preostanka odpadkov in ste se zanašali na odvoz in obdelavo drugje?

Sežigalnice nihče ne želi. Odpadkov tudi ne. Tudi pepela se ne odvaža več v Moravče, ker tamkajšnji župan želi razvijati turizem. Ko smo načrtovali RCERO, nismo dokončno rešili vprašanje preostanka odpadkov. Zdaj se pa ponuja priložnost, da to uredimo v okviru posodobitve termoelektrarne-toplarne. Če bi uspeli poleg nove plinsko-parne enote obstoječi blok na premog in biomaso predelati tako, da bi lahko tam namesto premoga termično obdelovali odpadke, smo zadevo rešili. Potem bomo odpadke namesto na Dunaj odvažali le dva kilometra stran, v Moste, kar je ekološko bolje. Tehnologija bo vrhunska, izpustov praktično ne bo.

Po podatkih sodeč je občina epidemijo pričakala v dobrem finančnem stanju. Zadolženost  se je lani s 134 milijonov, kolikor je znašala v letu 2012, znižala na 86 milijonov evrov, pri čemer so proračunski prihodki v tem času z 262 milijonov v narasli na kar 386 milijonov evrov.

Res je. Zadolženost bomo gotovo povečali, kar se pa prihodkov tiče, bomo več vedeli ob polletju.

Vsaj zadnja tri ali štiri leta se mi zdi zanimivo vprašanje, zakaj niste nekaterih projektov pospešili z zadolževanjem?

(smeh) Ni bilo potrebe. Katere pa bi pospešili?

Pomislil bi na Ilirijo ali atletski center recimo.

Pri Iliriji smo projekt in ceno zelo dolgo usklajevali s projektantom Lorenzom, zato ga prej nismo mogli izpeljati. Pri atletskem centru pa moramo pridobiti še nekatera zemljišča, na katerih stoji osem hiš, kjer živijo nekdanji zaposleni na Slovenskih železnicah in ki jih bo treba preseliti. Kdaj bo to urejeno, težko napovem. Poglejte, kaj se dogaja s Plečnikovim stadionom, s tržnico ali Rogom. Če bi lahko, bi vse že začeli prenavljati. Pa žal ne moremo, ker nam nekateri posamezniki z različnimi postopki to onemogočajo. Smo pa energetsko in statično sanirali že skoraj vse šole in vrtce. Letos načrtujemo prenovo še Osnovne šole Riharda Jakopiča, prihodnje leto Osnovne šole Trnovo in s tem bomo zaključili statično sanacijo vseh šol in vrtcev na osnovi dosedanjih pregledov. Če bi se pri nas zgodil tak potres, kot se je nazadnje v Zagrebu, se to na prenovljenih objektih ne bi poznalo.

Kaj pa na ostalih?

Kot veste smo naročili študijo, kako bi lahko statično utrdili 15 najbolj problematičnih stolpnic in ogromno energije vložili v to, da bi za potresno utrditev etažni lastniki lahko kandidirali za evropska sredstva. Na srečanjih z župani in z različnimi evropskimi funkcionarji smo to večkrat izpostavljali. Pri tem smo župani potresnih območjih v Evropi poenoteni. To je edina rešitev, ker si ne predstavljam, da bi bili etažni lastniki sposobni za potresno utrditev plačati iz svojega žepa.

Zakaj občina ne naredi kaj več, da bi zaustavila padanje števila potovanj z LPP?

Lahko uredimo rumene pasove. To je najbolj učinkovit ukrep.

Zakaj jih ne?

Od sedmih vpadnic v mesto je najmanj problematična Dolenjska cesta. Tam se vozim vsakodnevno in ni nobenih zastojev. Na Tržaški cesti tudi ni težav. Še najbolj prometna je Celovška cesta, kjer obstaja varianta, da rumeni pas podaljšamo do novega P+R v Stanežičah.

Rumeni pas bo po celotni Celovški cesti?

Tako je, od Stanežič do Tivolija. O tej možnosti razmišljamo.

Da bi podaljšali rumeni pas na Dunajski cesti pa ne razmišljate?

Ni potrebe. Na Dunajski načrtujemo ukrepe na stranskih ulicah. S prenovo Parmove ulice bomo prenovili tudi ulico Bežigrad. Problem se pojavi, ko vozniki, ki pripeljejo po Drenikovi cesti, uberejo bližnjico po Parmovi ulici in ulici Bežigrad, namesto da bi do Dunajske ceste peljali po Samovi cesti do stadiona. Po prenovi ulice Bežigrad bomo prepovedali levo zavijanje na to ulico s Parmove ceste. In po spremembi režima na Livarski ulici smo ukinili še to bližnjico. Dolgoročno bi potem morali le še podaljšati Parmovo cesto pod železniško progo na Tivolsko cesto.

O načrtovani širitvi avtoceste do Domžal in Vrhnike sem govoril že s podžupanom Koželjem...

… Kaj je rekel, me prav zanima...

Da je proti.

Jaz širitev podpiram. Razumem, ko prof. Koželj razlaga, da širše ceste pomenijo več prometa. Ampak ta pas bi nas lahko razbremenil tranzitnega prometa mimo Ljubljane. Prof. Koželj je sicer povedal, da ga veseli, da so se na DARS-u odločili izkoristiti odstavni pas in ne za ureditev novega.

Ampak enkrat se moramo odločiti tudi, kam bomo vlagali denar, ki ga ni na voljo v neomejenih količinah. Če neprestano vlagamo v ceste, potem ni nenavadno, da zmanjka za železnice. Zakaj se ne vloži raje v posodobitev železniške proge do Kamnika?

Odločitev o tej progi je bila sprejeta, kolikor vem, ko je bila ministrica Alenka Bratušek. Progo bi podaljšali do letališča.

To, da je odločitev sprejeta, očitno nič ne pomaga, če potem za projekt zmanjka denarja, kot je za posodobitev gorenjske proge.

Zakaj se sploh s tem ukvarjam (smeh). To je stvar države. Raje se bom držal ljubljanskih tem.

Kako pogosto sta pa s podžupanom Koželjem različnih mnenj? Se mora on z vsem strinjati?

Prof. Koželj mora vse načrte potrditi. Zaupam mu in se strinjam z njegovim strokovnim mnenjem, zato sva uglašena.

On zna kdaj tudi kaj pojamrati

Saj mora, to pritiče profesorju. On je avtor prenove Ljubljane in sreča, nas, Ljubljančanov.

Moti ga, da ni dovolj kolesarjev na občini.

(smeh) Res je. Jaz sem potem tu, da najdemo ravnovesje med kolesarji in avtomobilisti. Potem mi on reče: »Saj jaz nič nočem, jaz samo povem, kaj je dobro. Samo pomagam.« In sva imela recimo veliko razprav zaradi križišča Dunajska-Tivolska (dvojni mimobežni pas za avtomobile, op. a.). Ampak smo našli optimalno rešitev.

Dostikrat se verjetno ne da najti kompromisa, ki bi bil dober tako za avtomobiliste kot kolesarje. Takrat se je treba odločiti, komu dati prednost.

Trdim, da za kolesarje dobro skrbimo. Urejamo kolesarske površine ob Dunajski cesti, kmalu bomo začeli urejati še Tržaško cesto, v načrtu je tudi Dolenjska, čeprav smo Ob dolenjski železnici tudi že uredili novo kolesarsko stezo. Ravno pri projektih za Dolenjsko cesto se ukvarjamo z vprašanjem, kako urediti površine za kolesarje naprej po Karlovški in Zoisovi cesti. Prof. Koželj je proti temu, da bi jih speljali po pločniku, čeprav tam ni veliko pešcev. Če pa jih uredimo na cesti, moramo žrtvovati en vozni pas. Tega ne moremo narediti, ker bo promet potem tam stal. Če že imamo notranji cestni obroč, naj bo promet po njem tekoč. Treba je gledati na vse, tako na kolesarje kot na avtomobiliste, predvsem pa na pešce in javni prevoz.

Res je tudi, da če zagotoviš zelo dobro pogoje za kolesarjenje, bo tudi avtomobilistov manj.

Kolesarsko infrastrukturo ves čas urejamo, za kar smo tudi v svetovnem merilu pohvaljeni. Poglejte Masarykovo cesto, ki smo jo celo malo na silo uredili.

Kako mislite na silo?

Ker se s tem sprva nisem strinjal. Bom tudi pojasnil, zakaj. Z OTP banko se namreč pogovarjamo o izgradnji novega potniškega centra in takrat bomo uredili lepo avenijo po Masarykovi cesti, s štiripasovnico, drevoredom, površinami za pešce in kolesarje vse do podvoza pri Orto baru, ki ga bomo tudi širili. To je vse del zazidalnega načrta.

Pravite torej, da je ta ureditev na Masarykovi cesti začasna ureditev, dokler čez 15 let ne bodo začeli graditi potniškega centra?

Menim, da je to rešitev za 15 mesecev, ne 15 let. Napišite to, pa bomo videli, kdo bo imel prav. Me pa zanima, zakaj nihče ne pohvali Letališke ceste, ki je odlično urejena za kolesarje?

V BTC so v zadnjih letih lepo uredili površine za pešce in kolesarje, problem je, da tja skoraj nihče ne gre s kolesom.

Kdo jih je uredil? (smeh) Skupaj BTC in MOL. BTC je lepo uredil drevorede ob peščevih in kolesarskih površinah. Zdaj moramo samo še v četrtni skupnosti Rudnik, kjer živim, urediti kolesarske površine, da mi ne bodo očitali, da zanje poskrbim nazadnje.

Pa vi kdaj greste na kolo?

Nikoli. Pešačim.

Nimate niti kolesa?

Ne.

Kdaj ste nazadnje kolesarili?

Redno sem kolesaril v osnovni šoli. Potem dolgo nič. Do leta 1994, ko je bil prvič Giro d’Italia v Sloveniji. Takrat me je moj prijatelj Matija Blažič, ki je bil direktor Adriatica in je bil zagrizen kolesar, prepričal, da grem kolesarit iz Rateč do Ljubljane. Oni so bili takrat glavni sponzor dirke in dobil sem tudi kolo. Šel sem v kavbojkah in supergah, ženi, ki se je peljala za nami z avtom, pa sem rekel, naj me, če omagam, ne pustijo na cesti. In smo se lepo v koloni peljali mimo Jesenic, Kranja in Medvod, kjer nas je ujel dež. Vsi premočeni in premraženi smo se potem pripeljali do Mestnega trga, do gostilne Rotovž, ki sta jo takrat imela gospa in gospod Smuk. Usedli smo se u gostilno, kolo pa sem odnesel v prostore Electe, ki so zraven.

Naslednji dan sem se zbudil brez »muskl fibra«. Odločil sem se, da grem s kolesom z njimi še do Nove Gorice. Mimo Vrhnike, Logatca in čez Črni vrh v Ajdovščino in naprej. Zdi se mi, da je skupino takrat vodil Gorazd Penko. Na tisti vožnji pa me je bilo malo strah. Res smo vozili hitro, mnogi so padli, ker so bili zaradi klanca tako utrujeni. Prispel sem do Nove Gorice in se od silne navdušenosti odločil, da to kolo kupim. Zanj sem takrat plačal okoli 1000 nemških mark.

Precej daljša zgodba, kot sem pričakoval.

(smeh) Kolo sem pripeljal domov. Takrat sem bil predsednik rokometnega kluba Krim in v podmladku smo imeli eno punčko, iz socialno šibkejše družine, ki je, ko me je zagledala, rekla: »Predsednik, kakšno lepo kolo.« Sem jo pogledal in ji rekel: »Evo, podarim ti to kolo.« In tako se je zaključila moja kolesarska kariera.

Od takrat vas ni niti enkrat prijelo, da bi se zapeljali vsaj z BicikeLJ?

Ne. Rad se sprehajam. V tem uživam. Tudi ne tečem več. Čez tri leta bom star sedemdeset.

Kaj boste takrat?

Ne vem še.

Se ne vidite še v penziji?

Danes ne. Za naprej pa še ne vem.

Boste šli še na ene volitve?

V tem trenutku vem le, da me državna politika ne zanima več. Spoznal sem, da to ni zame. Delo v mestu me veseli, v njem uživam.  

Ste prepričani, da bi leta 2011 to zmogli?

Bi, takrat sem imel še dovolj energije, da bi lahko državo vodil tako, kot vodim občino. Delujem po principu, da si moram zadeve ogledati v živo, na terenu. Naj povem eno zgodbo. Deset dni nazaj smo bili s prof. Koželjem, Davidom Polutnikom (načelnik oddelka za gospodarske dejavnosti in promet, op. a.) in projektantom na ulici Bežigrad. Pred tem smo se pogovarjali, da bi tam naredili en dodatni pas za zavijanje, ampak projektant je narisal, da bi morali zato posekati nekaj dreves. Ko je prof. slišal, da bi morali odstraniti platane, sem videl, da je bil zelo nesrečen. Zato se nikakor nisem sprijaznil, da se ne da urediti teh pasov in hkrati obdržati dreves. Morali smo najti le dodatne tri metre za en pas. Že ko smo gledali cesto, sem vedel, da je dovolj široka. Izmerili smo jo in ugotovili, da se res da ohraniti drevesa. Na koncu smo tam na licu mesta dodali še površine za kolesarje in pešce. In junija bomo začeli s prenovo te ceste. Take stvari me veselijo. Takšen je moj način dela – timsko delo. Imam najboljše sodelavce in izjemno prijazne someščanke in someščane.

Nazaj

© 2024 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.

Piškotke uporabljamo za pravilno delovanje spletne strani in izboljšanje vaše izkušnje. S klikom na "prilagodi nastavitve" lahko upravljate z nastavitvami piškotkov. Več informacij najdete v Politiki o piškotkih.